Metoda tehtanja: Najbolj natančna metoda polnjenja je dejansko tehtanje teže hladilnega sredstva (hladilni plin R134a, hladilni plin R410a, hladilno sredstvo r1234yf itd), ki je dodan v sistem.
Ta metoda se lahko uporablja le, če je sistem zahtevano polnjenje znano in sistem potrebuje polno napolnjenost, običajno kot je opisano v celotni napravi.
Metoda zrcaljenja: najpogostejši način za določitev, ali je polnjenje hladilnega sredstva sistema primerno, je uporaba ogledala v cevi za tekočino. Ker je tlak tekočega hladilnega sredstva pomemben za nadzor ekspanzijskega ventila. Ko se iz ogledala vidi pretok tekočega hladilnega sredstva, je mogoče šteti, da je sistem pravilno napolnjen. Če opazite mehurčke ali utripa, običajno to kaže, da hladilno sredstvo ne zadostuje. Ne pozabite, da če ni tekoče samo pare, je ogledalo tudi prozorno.
Nasveti javnih številk hladilne enciklopedije, ko je sistem pravilno napolnjen, lahko ogledalo vidi tudi mehurčke ali pojav bliskavice, ker odpornost v cevi za tekočino pred ogledalom povzroči padec tlaka, kar povzroči bliskanje hladilnega sredstva.
Na primer: v hladilniku nenadoma spremenite hitrost ventilatorja, lahko kondenzacijska temperatura spremeni 5,5 stopinj C na 8 stopinj C, v tem času bo temperatura tekočine v posodi višja od ustrezne temperature nasičenja spremenjenega kondenzacijskega tlaka, v tem času pride do izhlapevanja, dokler temperatura tekočine spet ne pade na temperaturo nasičenja pod uparjenjem. V različnih pogojih delovanja lahko obstajajo različne zahteve za polnjenje. Ko sistem z zračnim hlajenjem deluje pri nizkih temperaturah, običajno nadzoruje kondenzacijski tlak, ki ga sistem potrebuje za potopitev dela kondenzatorskih vodov, ki poplavlja hladilno sredstvo. V tem primeru je poleti ogledalo videti prozorno, potreben pa je hladilno sredstvo podvojeno, da lahko deluje pri nizkih temperaturah.
Čeprav javnost hladilne enciklopedije kaže, da je ogledalo koristen pripomoček pri določanju ustreznosti polnjenja v sistemu, se ne moremo v celoti zanašati na ogledalo kot edino podlago za presojo naboja sistema, prav tako moramo skrbno analizirati njegovo delovanje. Merilnik nivoja: V nekaterih sistemih ima rezervoar nivojska testna vrata. Če je polnjenje doseženo, rahlo odprto, se na testnem odprtini pojavi tekoče hladilno sredstvo, če se na testnem odprtini pojavijo le hlapi hladilnega sredstva, potem polnjenje ni zadostno.
Večji rezervoarji so lahko opremljeni s plovnimi indikatorji, ki kažejo raven tekočine v rezervoarju, ki je zelo podobna konstrukciji rezervoarja za bencin, ki se uporablja v avtomobilih.
Metoda s potrditvijo prehlajevanja hladilnega sredstva: Če za majhne sisteme ni drugih enostavnih načinov preverjanja polnjenja hladilnega sredstva, lahko polnjenje hladilnega sredstva določimo z merjenjem presežka tekočine na izhodu kondenzatorja. Kadar naprava deluje v stabilnih pogojih, se temperatura cevi za odvod tekočine kondenzatorja primerja z nasičenostjo (ustreza tlaku kondenzacije). To zagotavlja primerjavo temperature kondenzacije s temperaturo tekočine, ki priteče iz kondenzatorja.
Napolnite še naprej, dokler temperatura cevi ni za 3 stopinje C nižja od temperature kondenzacije pri največji obremenitvi. Način pregrevanja: Za določitev, ali je polnjenje primerno, lahko uporabimo majhen sistem s kapilarnimi cevmi. Če obstaja odsesovalni odsek in je mogoče izmeriti tlak sesanja, razliko med temperaturo sesalne cevi od 0,15 m kompresorja in temperaturo uparjalne cevi na sredini točke uparjalnika (ne na plavutu uparjalnika) je določena kot razlika pri pregrevanju. V normalnih pogojih obratovanja naprave nadaljujte s polnjenjem, dokler pregrevanje, izmerjeno po zgornji metodi, ne znaša približno 20 stopinj do 30 stopinj, na primer, ko je stopnja pregrevanja blizu 40 stopinj, kar kaže, da je polnjenje premalo.
